Poletni solsticij je najdaljši dan v letu. Beseda izhaja iz latinskih
besed: Sol - Sonce, sistere - stati. To pomeni, da Sonce takrat najdlje
'stoji'. Seveda gre le za optično prevaro - ko sonce zahaja, se zdi,
kot da je obstalo.
»Obrni se proti soncu in takrat boš senco pustil za seboj.« - pregovor Maorov.
Poletni solsticij nastopi točno takrat, ko je sončna moč v zenitu.
To je čas, ko sonce doseže največji odklon od ekvatorja, torej je od
njega najbolj oddaljeno. Bog Sonca ima takrat največjo moč. Poletni
solsticij je znan kot: Sončni kres, Litha, Midsummer, Feill-Sheathain…
Solsticij izhaja iz latinščine: sol – sonce, sistere- stati; kar pomeni,
da sonce takrat stoji. Dan je takrat najdaljši in noč najkrajša.
Od poletnega solsticija dalje sonce pojema, začne se potovanje proti času žetve.
Kresno noč praznujejo po starem poganskem izročilu kot enega največjih
ognjenih praznikov, ki nakazuje začetek obdobja, ko začne sončna
svetloba pojemati. V krščanstvu se praznuje praznik Sv. Janeza
Krstnika, 24.6. (pogani so častili junaka Kresnika). Stonehenge
je orientiran prav glede na poletni solsticij – vhod gleda v smeri
sončnega vzhoda na dan poletnega solsticija. Tudi Tempelj Sonca
Teotihuacan v Mehiki je podobno orientiran. V času starih
Egipčanov je Sirius (pasja zvezda) vzšla prav na poletni solsticij
(danes vzhaja 10. avgusta) in najavlja novo leto, čas, ko je reka
Nil začela poplavljati. Pes naj bi pomenil paznika horizonta in solsticija.
Kresna noč je v vsem indoevropskem prostoru najbolj magično obdobje
v vsem letu. Takrat svoje moči preizkušajo škrati, vile, druga
nadnaravna bitja; praznik pa je nabit z Magijo in čarovništvom.
Ljudje so verjeli, da življenje izhaja iz Sonca, da Sonce vpliva na
življenje, zato so hoteli s čarnimi sredstvi Soncu ohraniti moč in
mu jo pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj.
Zato so ljudje zanetili kolikor mogoče blizu neba po hribih in
gorah kresove, da bi sonce od njih prejemalo čim več toplote in
svetlobe (na ognjišču so žgali tudi hrastov panj ali čok).
Praznovanje Kresne noči se začne že na predvečer (ker je bil takrat
za Kelte in druga starodavna ljudstva začetek novega dne). Ljudje so
prižigali kresove, skakali čez ogenj ali skozenj, živino so gnali skozi
ogenj, da bi se očistila bolezni in zlih sil, sledilo je plesanje okrog ognja,
petje, hoja po žerjavici… Ko so ognji pogoreli, so preostali pepel nesli domov,
potrosili so ga po poljih, v vse štiri vogale hiše, žerjavico pa so si
položili tudi na srce. Pepel prinaša moč zaščite, zdravje in srečo.
Pri Keltih je bil kres druidski praznik in zlasti v Bretaniji so
prižigali kresove, im. baalski ognji. Vsakega velikega praznika so se
udeleževali tudi duhovi prednikov. Ti so se vračali na svoje domove
na praznike Samhaina, na Yule in Litho. Splošno razširjeno je bilo
tudi vedeževanje.
Kadila, ki so jih prižigali: jasmin, vrtnica, lotus… Kresna noč je
bila pravi čas za nabiranje magičnih rastlin in zelišč. Rastline,
nabrane to noč, imajo posebno moč. Ljudje so rastline – zlate,
solarne rože (rumene barve), kot so praprotno seme, divji pelin,
omela, repinec, šipek, kopriva, ivanjščice… - nabirali pred zoro,
ko je bila na njih še rosa. Obešali so jih na vrata, okna in
okrog domov za zaščito. Ženske so nosile venčke, spletene iz detelje
in drugih rastlin, moški pa vence iz hrastovih listov in rastlin.
Tudi živino so okrasili z venci.
Na Kresno noč se je Sveti Kralj, Bog Pojemajočega Leta srečal s
Hrastovim Kraljem in se polastil vladanja nad preostalim letom.
V Keltski mitologiji se je Mladi Bog umaknil, dvignil med Zvezdno
kolo in tam počakal in se učil, preden se je ponovno rodil na
Zimski solsticij (Yule). Še nekaj Bogov je značilnih za Kresno
noč: Lugh, Lleu, Lugos, Aine.
Drug pomemben element Kresne noči je voda. V preteklosti so
ljudje plavali v rekah, potokih, ki so tekli proti vzhajajočemu soncu.
Kopanje v izvirih je prinašalo ozdravljenje, zaščito in očiščenje.
Podobno tudi valjanje po rosi prinaša zdravje. Poletni solsticij je
tudi čas jagodičevja, češenj, mlade zelenjave, zelišč… Rastline so v
polnem cvetenju, vse diši. Narava ponuja obilo vsega, od raznolikosti
barv, vonjev, okusov; ta čas lahko tudi popestrimo jedilnike:
naredimo metin ledeni čaj, zeliščne prelive za solate, jagodne kolačke,
sorbete iz limone in mete, pite iz jagodičevja…
Kresni čas je tudi čas strasti, volje, moči in tudi resnične
Ljubezni. Naša strast mora biti uravnovešena, prepojena z Ljubeznijo,
da nam lahko daje polno, harmonično življenje. Ob tem času si poglejmo
vso lepoto življenja, intenzivnost strasti, poživljajoče zavedanje,
nežnost Ljubezni… Samo v harmoniji strasti in Ljubezni – skozi zavestno
dojemanje obeh, lahko dosežemo vrh našega poslanstva, ekstazo.
Je tudi odličen čas za čiščenje vsega, ker ne potrebujemo več
in pri tem si lahko simbolično pomagamo z ognjem in je čas za nove začetke.
Boginja poletnega solsticija je Juno, kraljica obstoja, boginja
ženskosti, ljubezni in medsebojnih odnosov, doma in okolja.
Boginja Juno v današnjem času simbolizira močno žensko,
ki zna dajati in sprejemati ljubezen brez strahu in omejitev.
Simbolizira tudi partnerstvo, zvestobo, pripadnost, intimnost,
medsebojno spoštovanje. Pooseblja pripravljenost da svoj fizični,
emocionalni in duhovni Jaz delimo s svojim partnerjem in vse to
od njega tudi enakovredno prejemamo.
Naj vas Blagoslov Kresne noči spremlja skozi čase sprememb,
čase luči, čase teme. In zavedajte se, da kjerkoli se ustavite,
vedno nosite s sabo semena upanja, semena radosti, semena Ljubezni
in semena sprememb, ki jih lahko zasejete kadarkoli in kjerkoli.